Ko sem hodila še v malo šolo, sem imela svojo vzgojiteljico za velik ideal. Mislila sem si, da vse zna, vse zmore, bila je prijazna in vedno je zame in za druge našla spodbudno besedo. Morda sem si tudi zato izbrala poklic, ki ga opravljam. Toda z leti, ko sem odraščala, sem spoznavala, da imajo ljudje okoli mene napake, da se zmotijo in da popolnega človeka pač ni. To najbrž velja tudi za »mojo« vzgojiteljico in še toliko bolj zame.

Pri svojem delu v vrtcu otroke velikokrat opozarjam na nesrečo, ki se jim utegne zgoditi ob nepazljivosti ali ob neupoštevanju pravil. Pazljivi moramo biti tudi, da koga ne poškodujemo s svojo grobostjo, ga užalimo z neprijazno besedo ... Zato se pogosto pogovarjamo, kaj je prijazno in kaj ne, pri tem pa želiva biti s pomočnico otrokom, poleg staršev, prvi zgled. To pa ni vedno lahko.

Pred kratkim sem po pogovornih urah s starši oddirjala iz vrtca. Ker je bila že tema, pred vhodnimi vra...