Refleksija o etiki človeški bližini in sočutju René Girard razlaga človeški položaj kot tekmovanje. Ljudje tekmujemo za predmete poželenja: hrano, ženske in zemljo. Rivalstvo se pojavi že pri otrocih. Sestrica in bratec se stepeta za isto igračo. Čeprav imata na voljo še kaj drugega, s čimer bi se lahko igrala, hočeta oba (poželita) isto. Ko otroci odraščajo, se jim poželenje in napetosti še stopnjujejo, saj jih odrasli v tem prvinskem nagonu le utrjujejo. Tekmovalnost povzroča spore, vojne in prevrate, ki opustošijo še to, kar je človek mukoma dolgotrajno urejal in oblikoval (kultura). Tekmovalni pohlep se širi v nasilnost, s katero izrivamo druge iz svojega sveta, da nas ne bi ogrožali. Najbolj ogroženi so odnosi med najbližjimi: sorodniki, sosedi. Človek človeku volk oziroma bližnji ogroža mojo svobodo, sta dejala misleca. Oddaljen človek me ne ogroža, ljubosumen sem na bližnjega, ki je moj tekmec v boju za stvari, ki so nama na voljo. Zdi se, da je človeško poželenje nenasitno. Po Gandijevih besedah ima svet dovolj virov, da bi nasitil vse ljudi, toda nikoli ne bo dovolj virov, ki bi nasitili človeški pohlep. Bolj kot »predmeti« poželenja so težave v človeku. Minljivost poželenja in nazadnje smrt preži nad vsem, človek pa bi se rad s pehanjem nekako ovekovečil.