Ni mogoče trditi, da je 23. avgusta letos zmanjkalo politične volje za to, da bi na državni ravni dostojno zaznamovali dan spomina na žrtve totalitarnih režimov 20. stoletja, saj te volje Slovenija ni premogla niti pred dobrim letom, ko je Evropa sprejela deklaracijo o obsodbi vseh totalitarizmov. In česar ni, tega tudi zmanjkati ne more. Ker pa noben režim nobenemu narodu ne more do kraja, se pravi pri vseh posameznikih, ki ga sestavljajo, ubiti čuta za dostojnost, je nekaj spominskih slovesnosti vendarle bilo.

V tem zapisu želim spomniti na tisto, ki jo je v Štanjelu pripravil Študijski center za narodno spravo v sodelovanju z občino Komen, Inštitutom dr. Jožeta Pučnika in Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta. Vladajoča politika je dogodek, ki bi ga le skrajno izpran razum lahko označil za drugorazrednega, popolnoma prezrla. Izjema je premier Borut Pahor, ki mu je treba priznati, da ni brez občutka za spodobnost, a ima očitno premalo moči, da bi o tem prepričal celo...