Ljubljanica je bila dolga stoletja pomembna prometna žila. Rimljani so po njej v Emono vozili podpeški marmor in vsakovrstno blago iz Italije, Valvazor omenja ladje, ki so nosile po tristo centov blaga, leta 1840 je po njej plul celo parnik. V 19. stoletju je promet zamrl, saj so blago prevzeli furmanski vozovi in železniški vlaki, v novejšem času pa je znova oživel. Med kakšnimi desetimi ladjicami, ki po Ljubljanici prevažajo turiste, je tudi Barjanka. Z njo smo se pred nekaj dnevi iz središča Ljubljane popeljali vse tja do Barja.

Na novem Mesarskem mostu je bilo sredi dopoldneva sila živahno: dedki in babice so se z vnučki vračali s trga, turisti so s fotoaparati lovili mestne znamenitosti, skupina Mehičanov s sombreri na glavah je iz torb vlekla trobente. Pod mostom je bilo vse drugače. Glasovi z ulic so bili le oddaljen odmev, mir pa je še poudarjala lenobna reka, ki je neslišno tekla mimo nas. Vojko Bašič je s privajenimi gibi odrinil Barjanko od brega, stopil k lesene...