Nedavno smo se sredi sončnega dne z družino sprehajali ob Blejskem jezeru. Že po nekaj desetih minutah se sin odloči, da ima sprehajanja in ogledovanja račk dovolj in da si želi k meni v naročje. Vzela sem ga k sebi. Po nekaj minutah crkljanja in ob pogledu na uro pa smo sklenili, da bo treba domov. Sin se po svoji stari navadi odloči, da je zanj hoje dovolj in da je sprejemljivo samo še, da ga nese mami. Nič ni pomagalo, ne prigovarjanje ne da bi ga v naročje vzel in nesel mož. Otrok je vztrajal. Jaz pa tudi. Ker pod pritiskom njegovega trmarjenja nisem hotela popustiti, smo se trije odpravili dalje, proti avtu, sin pa nekaj metrov za nami. Jokajoč in vreščeč, predvsem pa zelo glasen. Glede na to, da spadam med tiste mame (in pedagoge), ki so v skladu z zdravim razumom in staro modrostjo prepričane, da je naloga staršev tudi postavljanje meja otrokom, sem vztrajala pri svojem.

Tedaj pa se zgodi. Na klopci ob poti sedi sta...