Ko malo pobrskamo po svojem preteklem življenju, lahko vidimo, kdaj smo potrebovali pomoč in kako smo jo dobili. Včasih za to sploh ni bilo potrebno veliko, morda samo kratek pogovor, ki pa je bil bistven za nadaljevanje naše poti. Tako je tudi na zunaj težko presojati, kaj je večja in kaj manjša pomoč. Pomembno je, da nam nekdo v tistem trenutku pomaga iti naprej.

O tem sem premišljevala, ko sem pred dnevi v neki družbi srečala gospo, ki je nisem poznala. Ona pa me je poznala in mi tudi povedala, kdaj sva se že pogovarjali. Pred dobrim letom so pri mami ugotovili raka in takrat je bila ravno na poti k njej v bolnišnico. Precej obupana zaradi diagnoze in v velikih skrbeh, kako bo z mamo. V tej stiski me je poklicala in še sedaj točno ve, kaj sva se pogovarjali. Pravi, da sem jo v tistem trenutku postavila na zelo realna tla in ji razložila, da mama v tem trenutku po pripovedi sploh ni v tako slabem stanju in da ima vso prav...