S 1. septembrom se je pričelo novo »pastoralno leto«, ki se ujema s koncem šolskih počitnic in dopustov ter začetkom rednih obveznosti. Odprla so se vrata veroučnih prostorov za otroke in mladino, zaživela so občestva odraslih, ki želijo poglobiti svojo vero, se pripraviti za poslanstvo v Cerkvi in svetu, nadaljujejo se dejavnosti odgovornih v župnijskih občestvih. V poletnih mesecih so se pastoralne dejavnosti nekoliko skrčile. Upravičeno! Kakor apostolom tako tudi nam Kristus naroča: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se nekoliko odpočijte!« (Mr 6,31) Počitek je potreben za obnovitev duhovnih in telesnih moči, za premislek o opravljenem delu ter načrtovanje nadaljnjega. Skrb za poglobitev družinskih in prijateljskih vezi se bogato obrestuje; stik z naravo omogoča spoznanje lepot stvarstva, v katerem se razodevata božja modrost in bližina človeku. Če smo morda v tem času pozabili na varovanje svojega človeškega dostojanstva in zatajili krščansko prepričanje, nismo rasli v človečn...