Zelo stara gospa ni mogla več sama živeti doma in je morala v dom za stare. To je še kar v redu sprejela, brez hujših pretresov. Svojci so morali v dobrem mesecu izprazniti stanovanje in staro gospo je najbolj prizadelo dejstvo, da njenih stvari iz stanovanja niso imeli kam dati. Največ jih je končalo kar na odpadu.

V stanovanju pa je bilo toliko njej tako dragih stvari. Porcelan, ki ga je prinesla k hiši še za doto. Pa posteljnina, s čipkami. Nekaj prečudovitih prtov. Vsakega je morala likati več kot tri ure. Pohištvo, petdeset let staro, pa še vedno ohranjeno. Kar nekaj krznenih plaščev in jaken, ki jih res že dvajset let ni več oblekla, je pa bila ponosna nanje. Seveda še kup drugih oblek, za katere je bila vedno prepričana, da so zelo dragocene, tudi še sedaj po petdesetih, štiridesetih, tridesetih letih. Veliko bolečino je predstavljal klavir. Še vedno upa, da bo vsaj tega pripravljen kdo vzet...