Sva Simona in Simon. Poročena sva 12 let in imava 7 let staro hčerko Lucijo. Seveda sva tudi midva še pred poroko sanjala o veliki družini z vsaj tremi otroki. Sva pa oba sodelovala v predzakonski skupini, kjer smo govorili tudi o tem, kaj bo, če otrok ne bo. In že takrat sva se strinjala, da metod umetne oploditve ne bova uporabljala, bi pa bila pripravljena posvojiti kakšnega otroka, če bi bila takšna Božja volja. In res! Po približno enem letu je prišlo spoznanje, da verjetno ne bova mogla imeti otrok, zato sva se kaj kmalu oglasila na centru za socialno delo s prošnjo za posvojitev. Vedela sva namreč, da je otrok za posvojitev zelo malo in da pari čakajo na otroka tudi po deset in več let. Tako sva izročila najino željo po otroku Bogu in sva se poskušala čim manj obremenjevati s tem. Trudila sva se graditi najin odnos in izkoristila obdobje brez otrok tudi za kakšno potepanje po svetu, kolesarjenje, hojo v hribe … Bila sva res zelo presenečena, ko sva po petih letih izvedela, da...