Ko mi v vsakdanjem življenju, v zaupanem poslanstvu ali v odnosih z bližnjimi ne gre tako, kot si želim ali menim, da bi po moji zamisli moralo iti, kar hitro postanem nemirna, nepotrpežljiva in se začnem jeziti. Božja beseda pa me to nedeljo ravno nasprotno spodbuja k potrpežljivosti. Saj res, kolikokrat so moji starši, brata in sestra, moji vzgojitelji in moje sosestre imeli potrpljenje z menoj, z mojim značajem, mojimi napakami … Da ne govorim o Božji potrpežljivosti v mojem življenju. Kar velikokrat je Bog Oče že pogledal skoz prste in čakal, čakal, me iskal, prigovarjal in zopet čakal. Tako se moram danes in vedno znova, kakor sv. Pavel v drugem berilu zahvaljevati za ta neprecenljivi dar.

Prilika o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in o usmiljenem Očetu; vedno znova me nagovarjajo tvegano in potrpežljivo iskanje ovce, vztrajno iskanje drahme, potrpežljivo spremljanje mlajšega sina, ko spravlja skupaj svoje stvari in se odpravlja v svet, potrpežljivo čakanje vrnit...