Gospod, podaril si nama zaklad,
ki ga včasih čutiva kot dotik angelskih peruti,
drugič pa se z nevidnimi rogovi zabada v naju.

Blagoslovi naju,
da ga bova učila moliti za bližino s Teboj,
da ga bova učila ljubiti za bližino z ljudmi,
da ga bova učila upati za bližino s seboj.
Vodi naju, da ga bova učila živeti svoje življenje,
odhajati preko Rdečega morja,
zdraviti svoje rane in poslušati glas srca.

Kako naj brez Tebe veva,
kje je meja najine dolžnosti in odgovornosti,
kje pa naj prepustiva njegovo pot Tebi;
kako naj slutiva, kaj je navdih in kaj domišljija,
in kako naj ločiva, kaj je trma in kaj Tvoja milost,
kdaj je treba čakati in kdaj delovati,
kdaj ga iz svojega naročja preložiti v Tvoje?

Kako naj brez Tebe odmeriva
mero nežnosti in strogosti,
mero prisotnosti in odsotnosti,
mero strahu in zaupanja,
mero darovanja in sprejemanja?
...