Ko v družini nekdo hudo zboli, se neredko zgodi, da so svojci prizadeti še veliko bolj kot bolnik sam. Želijo mu pomagati, želijo narediti vse, samo da bi se zdelo, kot da bolezni sploh ni. Ali to bolniku potem pomaga, je seveda drugo vprašanje.

Tako so mi pred dnevi pravili o mlajšem bolniku, ki živi pri starših. Mama izredno požrtvovalno skrbi zanj in tudi skrbno izbira, kdo sme in kdo ne sme priti k njemu, ter odloča, o čem smejo govoriti. Kadar je treba, pogovor prekine in ne dovoli, da bi neka tema postala predmet pogovora. Nikoli se ne vpraša, kaj si sin dejansko želi. Morda pa si želi še drugačnih pogovorov. Ampak on je bolnik in mama ga hoče popolnoma zaščititi pred neprijetnimi. V to je prepričana.

Nekaj podobnega se je dogajalo devetletni deklici, ki je zbolela za rakom. V bolnišnico so jo vozili na kemoterapije, vmes pa je bila doma. Sošolci so jo želeli obiskati, pa jim mama ni dovolila. Iz strahu, da morda kdo ne bi omenil raka. Hotela jo je obvarovati...