Počitnice so se že dodobra prevesile v drugi polčas. Čas je, da vklopim brskalnik v svojih možganih in poiščem nekaj, kar bi lahko nagovorilo moje veroučence pri prvi veroučni uri. Ker se mi je to poletje nakopičilo več hudega kakor veselega, menim, da si prvi veroučni dan otroci vendarle zaslužijo prijetno, a hkrati poučno doživetje. Čudovita zgodba tega poletja je prav gotovo srečanje z neznancem v moji domači cerkvi. Doma sem v srednje veliki vasi, kjer cerkev kleno stoji prav v središču, ob gasilskem domu in nekdanji gostilni. Kot vsako nedeljo, če le Bog da (doma imamo majhnega otroka), se z družino odpravimo k maši. Vedno srečamo iste ljudi, ki sedijo in stojijo po enakem vrstnem redu kot nedeljo poprej. Morda je že desetletja tako – otroci spredaj, ženske v sredini, odrasli moški pod korom, mladina, kolikor je je še, nekje vmes. Vas ni ravno turistično središče, čeprav bi bila skupaj z okolico vredna obiska, vendar skoznjo teče ena glavnih prometnih...