Po študiju v Montpellieru, Mondovi ter Padovi in Turinu je Janez s komaj štiriindvajsetimi leti dosegel kar dva doktorata: v zdravilstvu in modroslovju. Že kot študent je slovel kot izredno nadarjen, zato je brez težav postal profesor medicine in imel kmalu obsežno zdravniško prakso. Bil pa je vsestransko nadarjen, saj je poleg tega pisal verze in se glasbeno udejstvoval. Temu »primerno« je tudi Bog posegel v njegovo življenje, ko ga je pri neki maši tako zelo pretresel spev »Dies ire« (Strašen dan bo dan plačila), da je jasno začutil, da ima z njim posebne načrte, čeprav še ni vedel, kakšne. Kmalu nato je postal osebni zdravnik poslanika savojskega vojvode pri Svetem sedežu. Tako je opustil vse dotedanje delo in se z njim preselil v Rim. Tu je v prostem času s pomočjo Roberta Bellarmina študiral teologijo in spoznal Filipa Nerija. Ta mu je tudi svetoval (potem, ko ga je mikalo vstopiti v kartuzijanski red), naj raje vstopi v red orato...