Evangelije vnovič berem tudi zato, da osvežim svojo grščino, poleg latinščine jezik mojega krušnega poklica na liceju Franceta Prešerna v Trstu. Poleg tega imam dober občutek, da ne berem prevoda, ampak izvirnik, kakor so ga avtorji zapisali v tedanji sredozemski atiščini. Trenutno, potem ko sem pregustiral Luko, sem pri Janezu. Seveda me je – posebno ko sem prešel od stvarnega Luke – nanovo prevzela veličastna miselna fanfara začetka, tisti »V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in Bog je bila beseda«, ob kateri se človek sprašuje, kako jo je mogel napisati ribič brez izobrazbe. A to, na kar sem pri branju najbolj pozoren, so stvari, na katere verjetno večina bralcev ni, na človeško gradivo v pripovedi. In tako doživljam vrsto presenečenj.

Na primer pri Siharjevem vodnjaku opazujem stik ženske s Kristusom. Mislim seveda na Samarijanko, na tisto žensko s šestimi moškimi za sabo. Pa Kristus komaj namigne na tisto njeno življenjsko nerednost, pač pa ji na vpra...