Mogoče se komu zdi, da bi na tej strani moralo biti več politike. Saj tem nikakor ne primanjkuje. Več kot dovolj je že to, da so akterji afer, ki pretresajo javnost in nevarno gugajo ladjo socialne stabilnost, ljudje, ki so v čudnem svetu slovenske tranzicije bili v vrhu »krščanske« politike ... A je nekaj še bolj osupljivega in nenavadnega: apatija družbe, ki je prav nič zares ne zgane: ne te po kriminalu dišeče zgodbe o uspehu, ne naraščajoča socialna beda, niti odkritja množičnih grobišč, ki po svojem obsegu in morda še bolj po inženirski domišljenosti in po popolni odsotnosti elementarnega etičnega čuta njihovih graditeljev ustavljajo pamet. Očitno pa niti za en sam trenutek ne ustavijo srca: srca, ki nima več oči, o katerih je govoril Ajshil, in ne več svojih razlogov, o katerih je pisal Pascal. In to je pomembno, nadvse pomembno, kajti pamet se v svoji postmoderni lahkomiselnosti lahko obrne drugam, k veselemu niču športa npr., in bolj ko je srce prazno, slepo in topo, laže ji sledi. To stanje družbe pa seveda presega politiko; to je vprašanje kulture. Kaj se je pravzprav zgodilo z njo? Ali sploh še ločimo med družbo in kulturo? Ali nam nista bolj ali manj poljubno zamenljivi oznaki za kompleks sistemov, ki ga izdeluje in nenehoma dopolnjuje sodobni družboslovni pogon? Smo pozabili, da naj bi kultura omogočala posamezniku ohraniti integriteto v brezosebnih tokovih družbenega dogajanja in zmanjševati njegov kaos? Da ga na neki način ščiti pred razkrojem v objektivnosti socialnih procesov in z njim osmišlja družbo? Tako je bila koncipirana predmoderna evropska kultura; moderna je njene nastavke poglobila in opredmetila, toda po drugi strani jo je obsedenost s splošnostjo neizbežno prignala v radikalno zanikanje osebnega.