V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je tudi na demokratičnem Zahodu zdelo, da je ateizem v povezavi z znanstvenimi dognanji ter naraščajočim tehničnim in medicinskim napredkom neustavljiv in zmagovit svetovni nazor. V teoriji in še bolj v praksi je ateizem dobival dodatno spodbudo spolne revolucije, ki je v nekakšni ponarodeli kombinaciji Nietzscheja in Freuda zahtevala čutno svobodo in konec moralnih norm. Še v naši vasi smo tisti čas vsi vedeli za prerokbo lokalnega modreca, ki je dejal: »Samo še teh nekaj starih ženic mora umreti in vere bo konec.« Prerokbi smo se po kmečko smejali, a jo iz prav tako kmečke previdnosti jemali zares. »Počakajmo! Kaj veš, kaj bo jutri,« smo momljali in kazali tisto štajersko krepost, ki gre na jetra Dolenjcem in Gorenjcem, ker jo razumejo kot neodločnost, med nacistično okupacijo pa nas je ta ista krepost obvarovala državljanske vojne.

Tisti jutri je prišel, svet se je čez noč spremenil, Zahoda ni zagrnil mrak dekadence, Vzhod je p...