Vedno znova sem navdušena nad vsemi pobudami, da bi se povsod, kjer živimo, čim več družile različne generacije. Tako vsak lahko prinaša nekaj svojega in vsak veliko dobi ob takšnem medsebojnem druženju. Življenje lahko tako postane veliko lepše.

Ob tem pa je treba vendarle misliti tudi na sovrstnike, ki so tudi dragoceni. Če teh ni, lahko nekaj manjka. O tem sem začela razmišljati v pogovoru z gospo mojih let. Mož ji je pred nekaj leti umrl, zdaj je čez glavo zaposlena z vnuki. Njena pomoč je izredno dragocena, ne vem, kako bi današnji starši majhnih otrok sploh zmogli brez babic in dedkov. Tudi tej moji znanki druženje z njimi veliko pomeni in ji tudi pomaga premagovati žalost po moževi smrti. Izrekla pa je stavek, ki je tudi vreden vse pozornosti: »Včasih pa mi manjka pogovor s sovrstniki. Z njimi se lahko pogovorim o marsičem, česar druge generacije ne razumejo.« Spomnila sem se na svojega očeta, ki mi je po mamini smrti rekel: »Ampak s teboj se ne morem pogovarjati o m...