Poslovilni govor, Žale, 15. julija 2010

Dovoljeno mi je bilo, da poiščem nekaj besed za slovo od izrednega in dragega človeka Tineta Velikonja. Ko odhaja človek, s katerim smo bili veliko skupaj, nas sredi opravkov, ki so s tem povezani, včasih spreleti, da je vse skupaj neresnično, nekakšna igra, in da bo vsak čas prišel od nekod nekdo in nas prebudil. Potem pa nas spet kakšna podrobnost postavi nazaj v resničnost in spet se zavemo, da je tu odhod, ki ni primerljiv z nobenim drugim odhodom na tem svetu. Da smo tu na meji, ki je neizprosna ne samo v svoji dokončnosti, ampak tudi v zahtevnosti, da odgovorimo na vprašanje, kdo je bil človek, ki je bil z nami nekaj let, na tej strani, zdaj pa odhaja drugam. Tako naravna je ta zahteva, da ji v nekem oziru vedno ustrežemo, četudi ne zavestno in v celoti.

Ne dvomim, da boste sedaj, ko bomo po stari slovenski navadi v tišini šli za pokojnikom, dovolili kakemu spominu, ki ga imate nanj, da vam ga pomaga še enk...