Nedelja popoldne. Vozimo se z duhovnih vaj v Stični. Mož Drago, najin najmlajši Luka in moja mama, babica Mira in jaz. Devetnajst zakonskih parov nas je od četrtka zvečer okušalo sadove Božje ljubezni. Vtisi odmevajo. Teme so tudi letos zadevale ravno tista področja, kjer čutiva, da sva šibka, da potrebujeva spodbudo in novih moči. Pa sadovi evharistije, leto dobrodelnosti, iskreni dotiki ljudi. Z leti so se med nami razvila resnična prijateljstva. Hvala ti, dobri Bog, za te dneve, te ljudi, za duhovnega voditelja.

V mojem srcu sta mir in veselje. Opazim ju tudi na moževem obrazu. Kako dragoceni so nama ti dnevi. Vsako leto se zediniva, da nama duhovne vaje in potem še tiste v tišini pomenijo več kakor ves dopust na morju, pa čeprav gremo na morje zelo radi ... Starejši sin Matic in hči Jerica nas pričakujeta doma. Pogrešala sem ju in veselim se snidenja.

V mislih preletim zadnje tedne. Toliko vsega je že za nami,...