V mladih letih je Benedikta, Inocenca, mikal vojaški stan, a si je vendar najprej izbral pravni študij, v Neaplju doktoriral, potem pa se je odločil za duhovniški poklic. Še zelo mlad je postal kardinal, a je kljub sijajni in strmo vzpenjajoči se »karieri« živel zelo asketsko, zgledno, bil je preprost, mil in radodaren do revnih, do sebe in klera pa zelo strog. Kot legat v Ferrari v zadnjih letih tridesetletne vojne, ko so čete plenile med ubobožanim ljudstvom, si je pridobil ime »oče revnih«. Zaradi svoje strogosti pa je bil pri marsikom tudi osovražen. Še preden je postal papež, se je tako zameril francoskemu kralju Ludviku XIV., ker je zavzel ostro stališče do njegove nesramnosti do papeža in Cerkve ter obsojal njegov način življenja. Zato se ne smemo čuditi, da je Francija nasprotovala njegovi izvolitvi za papeža. Kot 240. naslednik apostola Petra je zasedel njegov sedež leta 1676. Premočrtnost, odprt...