Ali je res »vse nečimrnost«, kot trdi Pridigar v prvem berilu (Prd 1,2;2,21–23)? Nekaj podobnega beremo pri sv. Tereziji Veliki, mistikinji iz 16. st., ki je imela tako izostren dar razločevanja med dobrim in zlom, da je v vsaki misli, ki je hotela biti dobra misel, razkrila tudi njeno temno stran, vanjo vtihotapljeno zlo.
Tako tudi Pridigar govori o stvareh, za katere imamo prvi vtis, da so samo dobre, pa misel o njih spet pripelje do nečimrnosti. Konkretno našteva: »Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in s spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga.«

V tem lahko vidimo napredek skozi zgodovino. Pridigarja pa nepopolnost tega napredka prepričuje, da je vse puhlo in prazno.

Zoper nečimrnost najdemo v drugem berilu (Kol 3,1–5.9–11) priporočilo k pozitivni evangeljski drži iskanja odrešenega stanja v Kristusu. »To, kar je zgoraj«, je uresničeno odrešenje. Tam živi Kristus in Oč...