Kaj vse se lahko skriva za žalostno novico. Kaj takega, kar te res lahko globoko pretrese, razžalosti in spravi iz tira. Lahko pa tudi kaj takega, kar se tebi sploh ne zdi tako žalostno.

Prav na to sem pomislila, ko me je pred kratkim poklicala znanka in mi z zelo prizadetim glasom rekla, da mi sporoča žalostno novico. Umrl je mož njene nekdanje sodelavke. Zdaj sta seveda že dolgo obe v pokoju. Pokojni gospod je bil star čez devetdeset let, v zadnjih letih nepokreten in močno sklerotičen. Če smo čisto pošteni, je bila njegova smrt odrešitev zanj in za njegovo ženo. Razumem, da najbližje svojce vsaka smrt na neki način navda z žalostjo, tudi če gre za zelo starega človeka in je bila smrt pričakovana. Obudi mnoge spomine na skupno življenje, v katerem se je marsikaj dogajalo. Toda nekomu, ki ga imaš rad, ne bi privoščil, da bi moral še dolgo trpeti.

Manj pa razumem ljudi, ki s pokojnikom sploh niso bili povezani, pa potem govorijo o smrti ko...