Mesec julij ima običajno predznak vročega asfalta, mirnejšega mestnega prometa, melodij morja in sonca, vse gre ven, na lepše, daleč od vsakodnevnih obveznosti na bolj ali manj zaslužen letni počitek. Zakaj naj bi v tem mesecu tako rekoč »težili« s časnikom za družbo in kulturo? Morda zato, ker so počitnice priložnost za bolj umirjen, globlji razmislek o poti, smeri in cilju. Saj si čas ne vzame oddiha. Sedanjost se vsak hip znova rojeva iz preteklosti, v kateri naša jadrnica joj, spet me zanaša na morje ... pušča, hočeš nočeš, sledi, ki ostanejo za vedno. Tako ima vsak julij, tudi v družbenem in kulturnem smislu, predznak sedemmesečne nosečnosti nerešenih vprašanj, s katerimi se bo potrebno soočiti, če ne prej, v porodnih bolečinah septembra. Tem ni malo. Izzivi so pred nami in terjajo hkrati odgovore in rešitve. Pri tem mislim med drugim tako na moralno in gospodarsko družbeno krizo kot na vprašljiv pristop do problema meje s Hrvaško in posledične arbitraže, pa na sprenevedajoč odnos političnega vrha do v nebo vpijočih zločinov revolucije in krivic režima, ki ga je ta spočela. Prav tako ne smemo odlašati z reševanjem slovenske demografske krize, ki se pričenja s spoštovanjem otroka od spočetja pa vse do njegove pravice do očeta in matere in življenja v družini. Nekaj teh vprašanj smo se lotili tudi v tej številki. A dovolj je juliju lastna teža. V uvodniku naj bo tokrat poudarek na svetlih utrinkih s pravkar prehojene poti.