Vroči dnevi, ki dišijo po dopustniški svobodi, imajo v različnih ustih zelo različne okuse. Za koga naznanjajo težko priborjeni, vsakoletni smisel življenja, ki se potem spremeni v témo celoletne nostalgične refleksije; drugim, tistim, ki so bolj utrujeni od življenja kot od dela, če si izposodim Senekov izraz, predstavljajo samo možnost stopnjevanja običajnega hedonističega ritma in veselo zadrego, na katerem koncu sveta bi se tačas izživeli; nekateri pa so že utrujeni od sladkih iluzij svobode, ki jih prinaša, kajti »radosti se hoče večnosti«, kot je zapisal Nietzsche, in kdor se globoko doživlja, ga teh v najboljšem primeru par tednov napolni kvečjemu s težko premagljivo nostalgično praznino. Seveda pa so tudi taki, ki jim ti dnevi vzbujajo bolečino in občutek ponižanja: ker ni nikogar, s komer bi si jih delili v svetlem poletnem zraku je to spoznanje še posebej ostro; in mnogi, vse bolj mnogi, ki si ne morejo privoščiti nobenega potovanja in sploh ne pomislijo na Dubaj, Kubo ali Aljasko, niti na cenene tunizijske aranžmaje ne, ampak sta jim nedosegljiva že Piran in ptujske terme; v njihovem poklicu, umetnosti preživetja, ni dopustniških dni.