Da bo postal pater – Frančiškov brat, se je odločil »brez pomislekov«. Od drugega razreda naprej ni bilo dneva, da ne bi pred poukom ministriral pri maši (zato je moral pešačiti štiri kilometre). »Še vedno je zame skrivnost, da sta me pokojna p. Martin in p. Maks izbrala za ministranta (tistega leta nas je bilo izbranih petnajst novih ministrantov). Še vedno je zame velika skrivnost in še večja milost, da sem edini (najbolj nagajiv) od te generacije poklicanih v ministrante ostal in obstal v duhovnem poklicu, čeprav so poskušali še vsaj trije ali štirje.« Pove, da je v tem veselju do ministrantske službe, do maše, do samostana svojo poklicanost doživljal kot običajen prehod iz srednje šole v semenišče. »Pravzaprav nisem niti razmišljal o drugih možnostih. Pa tudi okolica je razmišljala enako. Celo v zadnjih razredih osemletke, takrat so še gledali v torbe, če imamo katekizem, so me učitelji vedno pustili od...