Veliko energije sem vloila v pripravo na izpite, sedaj pa se sprašujem, zakaj čutim tako naveličanost do ivljenja. Nimam nobene trdne in dolgoročne perspektive in samo čakam, da mi bo minil čas.

Kdaj doživim naveličanost in kdaj izpolnjenost časa in veselje, ki je njegov sad? Med izpiti kot tudi ob drugih »napetih« obdobjih v življenju, vidimo samo stvar, zaradi katere smo napeti, v katero želimo vložiti vso energijo, ker si želimo uspeha. Želimo imeti dobro oceno, pokazati drugim, kaj smo naredili, ostati v določeni službi, si priboriti zaupanje drugih ali podobno. To je en vidik, zaradi katerega živi in preživi največ ljudi. Če pa pomislim na to, kar je v bistvu našega krščanskega življenja – da imam čas, da doživim to, kar mi je zaupal Gospod, je vse drugače. To pomeni dvoje: da se takrat, ko imam veliko skrbi, zavedam, da so mi izročene, torej se mi ni treba boriti sama, ampak skupaj z Gospodom, ki mi jih zaupa. In ravno tako lahko takrat, ko nimam posebne zaposlitve,...