Velikokrat, ko premišljujeva o nama, najini družini, si odgovarjava na vprašanja: kaj, kdo, kje, kako, zakaj? Zdi se, da vsak dan posebej piše odgovore na ta vprašanja in svojo prav posebno zgodbo. Ker pa sva človeka, ki v življenju tukaj in zdaj vlagava za večnost, šteje pravzaprav samo to, kaj lahko poveva Bogu Očetu oziroma kaj bi lahko on povedal o nas. Trudiva se, da bi bila njegova pripoved takale:

»Videl sem dva človeka, kako sta že v mladosti sklenila prijateljstvo, pa je še nekaj časa trajalo, da sta izživela vso mladost in norost, postala zrela in vredna, da začneta skupno pot. V zakonu sta se kar dobro znašla, uredila sta svoje poklicno življenje in se kmalu soočila z izzivom družine. Prišla je Jerca, Liza, pa Špelca in Samo. Kar lep šopek sta nabrala. Gledal sem ju, kako sta poprijela za vzgojne in druge izzive, ki so jih otroci prinašali s seboj. Prebrala sta nekaj knjig, obiskala šolo ali dve za starše, se zgledoval...