Za nami so nedelje, ko so po župnijah po Sloveniji prazniki prejetja zakramentov prvega obhajila in svete birme. Kdor je bil navzoč pri teh bogoslužjih, je lahko videl veliko lepega, doživetega in pristnega. Do potankosti urejene in olepšane deklice in dečki kot princeske in princi iz pravljice. Birmanke in birmanci, tako dobronamerno pogosto komentira tudi birmovalec, pa kot mlade neveste in ženini. Pa vendarle se ob vsej lepoti takih in podobnih župnijskih in posledično družinskih praznikov opazi še nekatere, malo drugačne, pojave, ob katerih se lahko še dodatno zamislimo. Vsako (drugo) leto opazim, tudi v domači župniji, da nekateri starši dajejo zelo velik poudarek samo zunanjosti dogodka. Težko pa rečem, kako globoko in doživeto v takih družinah doživljajo skrivnost, smisel in namen samega zakramenta. Zakaj težko rečem? Zato, ker redno opažam, da ravno tisti, ki iz prvega obhajila ali svete birme naredijo največji družinski dogodek, da ne rečem spektak...