Kakor morja ni mogoče stlačiti v klobuk, tako ni mogoče strniti v kratek zapis dolgega in preizkušenega življenja biseromašnika prof. Staneta Okorna. »Moj Bog, koliko dragocenih spominov!« vzdihuje včasih v prijaznem duhovniškem domu pod Storžičem. Stanislav in Ladislav – dvojčka, ki sta privekala na svet na Knezovem štradonu na Barju v Ljubljani. Krščena sta bila v trnovski cerkvi v letu 1922, kjer je takrat župnikoval pisatelj Fran S. Finžgar. Pozneje sta si želela, da bi postala oratorijanca na Rakovniku. Oče je dal veto, češ da je ta mladina preveč divjaška, mati pa je prestregla tudi njune radovedne oči, ki so bile zazrte v zvonove v njihovem rahlem »letu« v konico zvonikov rakovniške cerkve; ukazala jima je: »Gremo domov, da bomo živino opravili!« Z leti sta se vpisala v Marijin vrtec, postala ministranta, na ministrantskem kongresu iz Slovenije in Hrvaške (1939) pa je mali Stane že imel nastopni »govor«. Poslej je vztrajno sodel...