»Kje? Kje je vendar to? In kako naj to vidim?« sem se spraševal nekega davnega sivega srednješolskega opoldneva, ko sem odhajal od maše. Seveda sem vedel, da Boga ni mogoče videti s teleskopom in da vesoljci ne morejo srečati angelov; moja težava je bila v tem, da so bile pa seveda ne samo tisti dan, ampak pogosto in še vedno pogosto so slepe tudi duhovne oči. Kljub vsemu naprezanju, zakramentalnemu in osebnemu, je srce lačno bolščalo v praznoto z vsakovrstnim najstniškim nelagodjem prežete nedelje. Seveda ni bilo zmeraj tako: bile so in so še tudi poplave svetlobe, notranje nedelje, ko je glava omotična od gostega zraka smisla in se prihodnost razteza onstran obzorja. A tisto, kar bi rad poudaril, je starodavna, »katekizemska« resnica, da s smislom, tudi in predvsem smislom vere, ne razpolagamo. Preprosto: ključa, ki bi odklepal vrata duhovnega sveta, nimamo v svojem žepu. Krščanska vera, katere vrhunec je evharistija, sv. obhajilo, communio obnavljanje skupnosti oziroma telesne povzanosti z Bogom, ni stvar psihološke tehnike, niti obširnih življenjskih priprav, ampak je milost. Ali če povem tako, da bodo razumeli tudi tisti, ki dobijo ob besedi milost alergijo, neizsiljiv dogodek.