Danes objavljajo ankete in članke o nezadovoljstvu med duhovniki. Te besede me nekoliko motijo in dolgočasijo, zakaj jaz sem srečen duhovnik, in to že 25 let. Sem morda nenormalen, da pri svojih 50 letih še vedno verujem v svoje duhovništvo? Verujem sicer drugače kakor ob novi maši, toda še vedno sem na duhovništvo privezan. Če bi bilo treba, bi takoj našel ogenj svojih dvajsetih let in se znova odločil za ta poklic, ki mi je omogočil, da sem samega sebe popolnoma uresničil.

Nisem popoln, toda vsak dan darujem popolno daritev in prejemam obhajilo. Nisem luč, toda čutim se nosilca Luči, ki ima dolžnost, da jo posreduje drugim. Nisem nenadomestljiv šef, toda hodim za Kristusom in se trudim pokazati to pot tistim, ki jo iščejo. Moje življenje ni teklo brez viharjev in neviht, toda ob vsaki preizkušnji sem ponavljal priliko o zrnu, ki mora zgniti v zemlji, da obrodi sad. To mi je dajalo upanje.

Za duhovništvo nimam več viharnega in nepremišljenega navdušenja dvajseti...