Gotovo je težko, ko nekdo od naših najbližjih hudo zboli. Na to ne moremo biti nikoli dovolj pripravljeni. Tudi če se zavedamo, da je kaj takega mogoče, se potem stvari dogajajo vedno malo drugače. In nikoli ob pravem času.

Pripovedovali so mi o gospe, ki je zbolela za rakom. Še mlada, z odraščajočimi otroki. Vsa njena družina se je naenkrat znašla v zelo težkem položaju. Potek bolezni je negotov, vsak član družine je prizadet na svoj način. Vsak od njih bi potreboval nekoga, da se lahko pogovori z njim, pa tudi za vse skupaj bi bilo laže, če bi se lahko pogovarjali o vsem, kar jih teži. Upam, da se bo to uredilo in se bodo našli ljudje, ki se bodo pripravljeni pogovarjati.

Gospa ima več sester in bratov, ki jih je ta bolezen, razumljivo, tudi prizadela. Koga ne bi? Zdaj pa ti bratje in sestre samo jokajo. O bolezni se sploh ne morejo pogovarjati, ker jih takoj premaga jok. Ko sem to poslušala, se mi je zasmilila bolnica in njena družina....