Gledam Jezusa, ko se predrami iz globoke molitvene povezanosti z Očetom, se obrne k učencem in jih vpraša, kaj pravijo ljudje o njem. Kar zdrznem se, ko se zavem, kako ga gledam skozi svoje človeške oči. Predme stopi podoba zbeganega in negotovega človeka, ki v pogledih bližnjih išče potrditev in odgovor o svoji lastni identiteti in vrednosti.

Toda Jezusovo vprašanje ne prihaja iz njegove negotovosti o samem sebi, pač pa želi zaznati, koliko je učencem že uspelo v njem prepoznati Božjega Sina in obljubljenega Mesija, Odrešenika. Ve namreč, da je od tega odvisno razumevanje in sprejetje njegovih nadaljnjih besed. Potem ko je v molitvi z Očetom govoril o skrivnosti odrešenja po križu in trpljenju, to skrivnost razodene tudi učencem – kot svojo in njihovo pot. Dobro ve, da se človeški naravi ta pot upira, nesprejemljiva je tako zanj kot za tiste, ki jih ima rad. Zaveda se, da njegovim učencem veliko pomeni njegova bližina. Kako naj jim sedaj spregovori o trpljenju, ki ga neiz...