Večkrat sem se že pogovarjala s kolegico, malo mlajšo od mene, o tem, kako različno se odzivamo na bolezen. Tudi ona se je ves čas poklicnega dela srečevala z bolniki. Res da ne z bolniki z rakom, pa tudi ne z bolniki, pri katerih bi bolezen pripeljala do invalidnosti. So pa njeni bolniki tako kot vsi drugi postajali vedno starejši in vedno bolj nebogljeni, mnogi so že pokojni. Pogovor z njo je vedno prijeten, obema v veselje.

Ob vsakem najinem pogovoru pa se ponovi enako: »Ne znam si predstavljati, da bi sama zbolela, da bi se sama morala soočiti z invalidnostjo. Raje na to sploh ne mislim.« Ker sem tolikokrat slišala te njene besede, nisem mogla drugače, kot da sem vedno znova o njih premišljevala. Ljudje smo si res zelo različni tudi takrat, ko se srečamo z boleznijo.

Tudi jaz sem se pri svojem poklicnem delu srečala z mnogimi bolniki, s hudo bolnimi. Ob vsakem sem se zavedla, da bi se lahko tudi jaz znašla na njegovem mestu in sem bila vsakokrat hvaležna, da mi...