Danes je običajno, da otroci poleg šole in verouka obiskujejo še kakšno prostovoljno dejavnost, se učijo inštrumenta, hodijo na športne treninge in podobno. Če je teh dejavnosti ob že tako vse bolj zahtevni šoli preveč, pa nemalokrat postanejo za otroka hudo breme, za starše pa predstavljajo težko rešljiv logistični problem.

Na govorilne ure je ob začetku veroučnega leta prišel oče enega izmed veroučencev. Bil je nekoliko v zadregi, kako naj začne pogovor: »Veste, gospa katehistinja, upam, da ne bo narobe, ampak naš Janez ne bo mogel vedno priti k verouku. Zgodilo se bo, da bo kdaj manjkal.« »Zakaj pa ne bo mogel priti?« sem bila radovedna. »Zato, ker trenira nogomet in kadar bo trening istočasno kot verouk, k verouku ne bo mogel priti, saj razumete ...« V tem trenutku je Janezov oče najbrž pričakoval, da bom kot predstavnica »trde, nazadnjaške in konzervativne rimskokatoliške Cerkve« zrecitirala pridigo o daleč večji pomembnosti verouka pred športom in ga odslovila z besed...