Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« (Lk 7,13).

Že tretjič sem preverila, ali imam pravilno božjo besedo za današnjo nedeljo ali ne. Evangelij in berilo namreč opisujeta enak dogodek: vdovama umreta sinova edinca in oba po posredovanju božje dobrote in usmiljena spet dobita dih življenja. Zgodi se čudež, ki nagne ljudi k slavljenju Boga. V stari zavezi po goreči Elijevi molitvi Bog usliši prošnjo, v novi zavezi pa Jezus sreča vdovo in žalni sprevod. Jezusu se žena zasmili in jo potolaži z obuditvijo mrtvega sina. Prva misel, ki me je obšla, je čudež. Zgodilo se je nekaj, kar si ob smrti ljubljenega človeka zaželi vsakdo, čeprav vemo, da ne bo živel večno, a vendar je vsak trenutek dragocen. Potem se je začela oglašati moja ženska narava: le kaj je bilo na njej takšnega, da se mu je zasmilila? Je bila lepa? Je bil čuteč zato, ker je ostala sama? Ob razmišljanju in iskanju Jezusovih razlogov začutim vabilo, naj poiščem v svojem življenju tr...