Pred nekaj dnevi je nečak z mamo prišel na obisk s prav posebnim namenom. V rokah je držal lično narejeno vabilo na praznovanje prejema prvega svetega obhajila. Obraz mu je žarel v pričakovanju. Le kaj vse se mu je pletlo po glavi?

V nedeljo zatem. Okrašena cerkev, bele obleke deklic in urejeni fantiči, veseli starši, zvedavi verniki, združeni okrog oltarja, so bili prava podoba gostije, ki jo obljublja Jezus. »Naj bo Jezus odslej vaš najboljši prijatelj,« je k najpomembnejšemu prijateljstvu prvoobhajance povabil domači duhovnik.

Sledil je trenutek, o katerem so potem skoraj vsi spraševali, prejem svetega obhajila. Večina prvoobhajancev je ostala v zadregi. Kaj naj povedo? Trenutek, na katerega so se tako dolgo pripravljali, je hitro minil. Hostija nima posebnega okusa. Veliko čokoladic je za mnoge precej boljših in slajših. Kaj se je dogajalo v njihovih srcih, pa tudi ni za vsako uho. »Ja, ima poseben okus,« je sledil odgovor.

Tako je. Zadetek v bistvo. J...