Da ne bo pomote. Popolnoma se strinjam z vsem, kar je napisala moja predhodnica v prejšnji številki.

Nekega večera sem obiskal šmarnice v bližnji župniji. Navzočih je bilo nekaj otrok, mladih in odraslih. Med njimi so bili najstniki, ki so se pripravljali na prejem zakramenta svete birme, in bodoči prvoobhajanci. V cerkvi so bili zbrani nekaj minut pred začetkom obreda, ki se je začel z zamudo. Navzoča mladina in otroci so v čakanju pripravili svojevrstno zabavo: med seboj so se glasno pogovarjali, hahljali in glasno smejali, brskali po mobitelu, se sprehajali po cerkvi … Prava zmeda. Spomnil sem se na Jezusovo primerjavo templja z razbojniško jamo. Pomiriti jih je skušala laiška katehistinja, ki pa je prej dosegla nasprotni učinek in posmeh. Pričakoval sem, da se bo s prihodom duhovnika in začetkom šmarnic stanje spremenilo. Zmotil sem se. Nemir je res bil za kakšen decibel tišji, toda daleč od pričakovanega. Tudi duhovnik ni odločneje posegel. Otroci so me resnično motili...