Navajena sem veliko poslušati ljudi v najrazličnejših stiskah. Nikoli od tega ne bežim in vedno se skušam vsaj malo vživeti v človeka, ki mi o tem pripoveduje. Seveda se vedno bolj zavedam, da se nikoli ne moreš popolnoma vživeti v drugega človeka. Nekdo od zunaj težko razume, kaj se dogaja v tebi.

V zelo lepem spominu imam še sedaj, po nekaj mesecih, znanko, ki mi je prišla voščit praznike enkrat okrog božiča. Sama ima dovolj težav, o katerih sva se pogovarjali. Že kar v začetku pogovora pa me je vprašala: »Kako se pa ti počutiš?« Nisem navajena, da koga sploh zanima, kako se počutim. Zato mi je to njeno vprašanje dobro delo. Saj ne gre za to, da bi govorila o svojih težavah. Ampak da nekomu sploh pride na misel, da mi postavi to vprašanje.

Potem sva se o tem malo več pogovarjali. Tako na hitro, v grobem, bi lahko delili ljudi na dve skupini. Na tiste, ki vedno vidijo samo sebe, ki so prepričani, da se samo njim dogajajo težke stvari in se mora zato svet vrteti sa...