V pozabljenih gimnazijskih latinskih vadnicah je bil med stavki, ki jih je bilo treba prevesti v latinščino, tudi tale: »Najmočnejši človek premaga samega sebe.« Najbrž si ne dijaki ne profesorji niso pretirano razbijali glave s filozofsko vsebino teh besed, ki so jedrnato izražale star nauk grške modrosti, po katerem je resnična človekova moč v tem, da zmore uzreti in upoštevati lastno omejenost. Ta nauk je bil povzetek vsakdanje izkušnje, ki se do danes ni spremenila: vsakdo dnevno zadeva ob meje svoje lastne moči (seveda pa tega nikakor vsi ne priznavamo, nasprotno vsi pogosto tega ne priznamo). Človeku nezadostnost torej ni naložena, kot je kasneje mislil Sartre, da bi poljubno razpolagal s samim sabo in svetom in delal iz sebe svoj lastni zgodovinski projekt, ampak zato, da bi videl svoje meje in druge: ljudi in bogove. Če hoče biti resničen, mora, preprosto gledati na to, kar se mu zares dogaja. Šele če na ta način vzame nase svojo lastno nezadostnost, lahko živi pristno in prisebno življenje. Takšna moč seveda ni zgolj intelektualna sposobnost, s katero obravnavamo stvari, ki so zunaj nas, pogosto pa tudi sami sebe, ko gledamo nase z »znanstvenimi očmi«, ampak je posebne vrste občutljivost za resničnost, ki se krepi z duhovnim življenjem: je delo tistih »čutnic«, ki se odprejo, kadar se gibljemo po »resnični resničnosti« lastnega življenja. Moderna misel je, zelo značilno, izkušnjo lastne nezadostnosti razglasila za učinek ideologije, medtem ko ni nikoli zares podvomila v lastno čudežno premoč nad resničnostjo, ki jo življenje vsak dan znova ovrže. Naš, postmoderni čas ni v tem nič drugačen.