Vedno znova me ljudje prijetno presenečajo. Od marsikoga ne bi nikoli prej pričakovala takšne modrosti, kot jo potem pokaže v nekem trenutku. Verjetno mora vsak človek za to dozoreti. Da se to res dogaja, vidimo pri mnogih ljudeh, ki jih srečamo. Za nikogar ne moremo reči, da vemo, kakšen je, ker ga poznamo že trideset let ali več. Morda pa ga ravno zato, ker ga poznamo že trideset let in več, sploh ne poznamo. Nikoli se nismo potrudili, da bi ga spoznavali v vsakem trenutku na novo. Ujeti smo v neko sliko in v predsodke izpred trideset let.

Tako me je zelo prijetno presenetila znanka s svojim pismom. Mojih let je, pred enim letom se je upokojila. Živi sama, v istem mestu pa živita še hčerki, vsaka s svojo družino. Ta moja znanka je bila vse življenje zelo aktivna. Služba in družina sta ji vzeli veliko časa. Kolikor je le mogla, je tudi brala. Več kot mnogi drugi. Zdaj je v pokoju in ima seveda veliko več časa kot prej. Tudi zdaj veliko bere in seveda dela še marsikaj druge...