Pridiga Bendikta XVI. v Fatimi, 13. maja 2010

»Njihovi potomci bodo znani med narodi /.../. To je zarod, ki ga je Gospod blagoslovil« (Iz 61,9). Te besede, s katerimi se je začelo prvo berilo tega evharističnega slavja, se čudovito izpolnjujejo v tem bogoslužnem občestvu, ki se je tako pobožno zbralo pri nogah Božje Matere. Dragi bratje in sestre, tudi jaz sem prišel kot romar v Fatimo, v to hišo, ki jo je izbrala Marija, da bi nam govorila v naši moderni dobi. Prišel sem v Fatimo, ker se potujoča Cerkev, ki jo je njen Sin hotel ustanoviti kot orodje evangelizacije in zakrament zveličanja, danes zgrinja na tem kraju. Prišel sem v Fatimo, da bi z Marijo in toliko romarji molil za naše človeštvo, ki ga mučita trpljenje in stiska. In končno sem prišel v Fatimo z istimi čustvi, ki so navdajala tudi blaženega Frančiška, Jacinto in božjo služabnico Lucijo. S temi čustvi bi rad zaupno izpovedal Božji Materi, da »ljubim« Jezusa, da Cerkev in duhovniki »ljubijo« Jezusa...