Vedno znova mi prihaja na misel pogovor, o katerem mi je pripovedovala prijateljica. Verjetno bi bilo prav zanimivo, če bi ta pogovor načenjali v najrazličnejših okoljih, med najrazličnejšimi ljudmi. V bistvu gre za eno temeljnih vprašanj našega življenja.

Starejši gospe, ena stara malo manj kot devetdeset let, druga nekaj čez sedemdeset, sta se pogovarjali o skupni znanki, ki je pred kratkim umrla. Tudi že precej stara. Mlajša gospa je ob tem pripomnila: »Zdaj ji je že vse popolnoma jasno. Zdaj ji je lepo.« Pa jo je starejša gospa debelo pogledala in vzkliknila: »Ti to verjameš? Jaz prav nič ne verjamem, da je sploh še kaj po smrti!«

Ob tem je treba povedati, da ta starejša gospa, ki nič ne verjame, zelo redno hodi k maši, včasih tudi med tednom. Če bi jo kdo vprašal, ali je verna, bi verjetno odgovorila pritrdilno. Dela tako, kot so jo učili doma, že kot otroka. Kaj več o temeljnih bivanj...