Prvi krščanski mučenec sv. Štefan, diakon, je med zaslišanjem pred najvišjim organom oblasti v judovskem narodu, torej pred istim gremijem, ki je sklenil, da mora Jezus umreti, in je od Pilata izsilil smrtno obsodbo za Jezusa (torej pred velikim zborom) rekel, da so judovski vodilni možje postali Kristusovi »izdajalci« in »ubijalci« in kršitelji postave. Ta očitek, ki je sicer ustrezal resnici, je člane velikega zbora tako razjezil, da so takoj sklenili umoriti še Štefana. Prvo berilo (Apd 7,55–60) nam pove, da so ga umorili s kamenjanjem.

Pri prestajanju te krute smrti za Jezusa je bil Štefan miren in pogumen. Zakaj se ni bal? Umiranje pod udarci kamnov je pomenilo strašne muke. Toda nedolžni Štefan je med samimi mukami živo doživljal Božjo bližino. Bil je »poln Svetega Duha«. Sveti Duh pa je Božja moč in Božja modrost. Božja moč ga je podpirala, da je zdržal. In Božja modrost ga je podpirala, da je sredi muk govoril modre besede. Bil je še v strašnih mukah, a je hkrati v...