»Naša družina smo tata, mama, Manica in jaz,« našteje Neža (tri leta in pol), najina prvorojenka, vesela in klepetava punca. »Imamo se ladi (radi),« odgovori na vprašanje: »Kaj delamo?«



Z Dejanom sva se spoznala pred trinajstimi leti, ko je kot voznik tovornjaka štoparki ponudil vožnjo domov. Od takrat sem ga velikokrat spremljala na njegovih službenih poteh. A bolj kot tavati po cestah mi je Dejan pomagal odkrivati drugačne ceste. Leta 2002 sem bila uradno uvedena v krščanstvo kot katehumenka in sprejela zakramente. Leta 2005 sva si podelila še zakrament sv. zakona. Bog nama je zaupal v varstvo in vzgojo dve punčki; Nežo in Manico (leto in pol). Zadovoljna sva, da gradiva zakon na krščanskih temeljih, ki nama prinašajo mir, notranje veselje in moč, da gladiva spore in lajšava vsakdanje ovire. Vrednote, za katere si prizadevava, naju združujejo in povezujejo.

Kot družina se veselimo majhnih...