Vedno sem zelo rada potovala. Spoznavala sem nove kraje, nove ljudi, nove navade. Potem pa sem se vedno znova tako rada vračala domov, v moj dom. Toda iti moraš od doma, da lahko doživiš to veselje. Privlači me tudi mesto, polno ljudi. Dobro se počutim kot del te množice, pa vendar jaz kot jaz edina in samosvoja.

Zdaj sem zelo veliko doma, le sem in tja odidem od doma, pa še vedno z velikim veseljem. Tudi čisto fizično mi je vedno teže kam oditi. Morda bi kdo rekel, da je to žalostno, da se moram zato počutiti bolj zapuščeno. Jaz pa skušam v tem svojem novem položaju poiskati tisto, zaradi česar je moje življenje lahko zanimivo, pestro in lepo. Na drugačen način kot prej. Je pa seveda veliko odvisno od mene, kako si ga oblikujem.

Najprej sem sklenila, da nima nobenega smisla stokati in žalovati za vsem, kar je bilo in zdaj ni več. Zaradi takšnega stokanja mi ne bi bilo prav nič laže, nasprotno, še veliko teže. Zave...