Na peronu nas je čakalo kakih trideset ljudi. Vlak ni bil pretirano dolg in je imel samo dvoje vrat, zato smo se pri vstopanju več ali manj razdelili, eni na desno, drugi na levo. Pridružil sem se gručici ljudi pri zadnjem delu vlaka.

Mislim, da sem k vratom pristopil kot zadnji iz skupinice vstopajočih. Očitno nas ni bilo veliko potujočih, saj sem pri prvem pogledu proti vrsti sedežev opazil precejšnje število prostih mest. Napotil sem se torej vzdolž sedišč in v drugi polovici vrste zagledal dekle s knjigo v roki, ob njej pa so bila še tri prosta mesta. Potnica mi je dovolila, da prisedem ter mi z očmi namenila prijazno znamenje, da lahko svojo bundo odložim k njeni, ki je bila tik ob mojem sedežu. Počasi zapuščajoč postajo sem v roke vzel molitvenik in tako sva se oba znašla s knjigo v roki. Zanjo ne vem, jaz pa sem bil zatopljen v molitev. Po nekaj kratkih minutah sva odložila vs...