Majsko jutro, majske rose; majske trave, noge bose …

V slovenskem srcu majnik.

Šmarnic bisernih dehtenje, rajske ptice žvrgolenje. Kdo jih ne hiti nabirat, čipkasto nežnih, v zavetju gozdne senčnosti? Bi zmogli odkloniti šopek?

Kdo jih je povezal z Marijo, ne vem. Njihovo ime je tesno spojeno z njo: š'marijo, sveto Marijo, Š/šmarnico. Najmanj poldrugo stoletje tudi majska pobožnost, imenovana po belih gozdnih cvetovih. Šmarnice, spomin sladak mojega detinstva …, pravi že na pol pozabljeni slovenski pesnik.

V slovenskem srcu majnik. Nekoč in danes: šmarnice!

Posebna pobožnost, res ljudska. V cerkvi, pred vaško kapelico, pri obpotnem znamenju … Tam se tare bosih otrok! Petje Marijinih pesmi, prepevanje med litanijami …, v cerkvi z duhovnikom, po vaseh kar sami, glasni »prosi za nas« in »oj ti Kraljica majniška, katere prošnja vse velja!«

Tudi šmarnično...