V življenju sem srečal mnogo ljudi, ki so, potem ko so mi pripovedovali svojo težko življenjsko zgodbo, sklenili: Če ne bi bil veren, bi klecnil, ne bi zmogel vsega, kar mi je življenje naložilo. Srečal pa sem tudi mnogo takšnih, ki jim je bila vera predstavljena kot sredstvo zatiranja njihovih najglobljih teženj; ki so evangeljska priporočila o odpovedi sebi in o križu, ki ga je treba sprejeti in vdano nositi, razumeli tako, da morajo zatajiti sebe in se odpovedati osebnostnemu in pristnemu duhovnemu razvoju. Ena slednjih mi je pred dnevi opisala svojo življenjsko zgodbo, zlasti tisto izkušnjo, ki ji je pomagala preseči transgeneracijski vzorec trpinčenja sebe in napačnega odpovedovanja sebi.

Vedno sem bila ponižna, vedno sem morala vsem ugajati, doma in drugod. Vsemu sem morala reči »da«, kajti v nasprotnem primeru nisem bila pridna. Nikoli nisem pomislila nase in kaj si jaz želim. Glavno, da so bili drugi zadovoljni, zlasti mama, ki je vendar nekaj svetega. Ona že ve,...